Prenova MANSARDE

v objektivu Arneja Hodaliča

Hiša, ki sta jo prenavljala, je bila zgrajena pred letom 1960. V prvi fazi je bilo potrebno zamenjati streho in vgraditi strešna okna ter urediti izolacijo podstrehe. Kot pravita Katarina Štok, u. d. i. a., iz projektivnega biroja ŠTOK + PRETNAR, je bila prenova tehnično zahtevna. »Obstoječo konstrukcijo je bilo potrebno ojačiti in nadgraditi, saj prostori prenovljeni v 80. letih prejšnjega stoletja nikoli niso bili dokončani. Gre za prostor, ki po navadi ni del stanovanja, v konkretnem primeru pa tvori osrednji del bivanjske enote. Stanovanjska enota pa se nahaja pod obstoječo dvokapno streho, ki je bila popolnoma sanirana in se bo odpirala v dve ključni smeri.«

Pred prenovo

Med prenovo

Po prenovi

Danes je na trgu na voljo veliko informacij in ponudnikov za obnovo mansardnih stanovanj, zato je bila odločitev, komu zaupati prenovo mansarde, za Arneja in Katjo ključnega pomena. Njuno osnovno vodilo pri izbiri izvajalcev je bila kakovost, tradicija in usmerjenost v visoko energijske učinkovitost. Tako sta skrbi v zvezi z izvedbo adaptacije prepustila arhitekturnemu biroju Štok + Pretnar, segment izolacije podstrehe podjetju Knauf Insulation, vgradnjo strešnih oken podjetju VELUX Slovenija, vgradnjo klasičnih oken in vrat podjetju Satler okna in vrata, izvedbo estrih elementov z izolacijo podjetju Fermacell, izbiro notranjih barv za oplesk podjetju JUB, vgradnjo lesenih stopnic pa Mizarstvu Kunc iz Žirov.

VELUX Slovenija

Knauf Insulation

Satler okna&vrata

Fermacell

JUB

Štok + Pretnar

Mizarstvo Kunc

DOMA PRI FOTOGRAFIH

Arnejevi in Katjini vtisi med prenovo

Tekst: Lili Črnič/ foto: Arne Hodalič, Katja Bidovec

Dom … Je to le beseda? Pojem? Prispodoba? Ali pa samo nekaj, kar si vsak razlaga čisto po svoje? Pravzaprav se še najbolj nagibam k slednjemu, saj so me izkušnje vsekakor pripeljale do spoznanja, da je to skrajno raztegljiv pojem, ki ga vsak vidi predvsem skozi prizmo svojih življenjskih ciljev ali pa mogoče le v projekciji skritih želja iz otroštva. A nekaj zagotovo drži – ne glede na globlji pomen ali individualno vizijo, je tisti pravi Dom (z veliko začetnico!) zagotovo nekaj, kar si želi prav vsak od nas. Pa naj bo tak ali drugačen … novi, skupni dom Arneja Hodaliča in Katje Bidovec je zagotovo zelo, zelo drugačen!

Dom kot fotografsko svetišče

Ne bi bilo pretirano, če rečem, da se celotno življenje teh dveh fotografov vrti skoraj izključno okrog njune največje strasti – dela namreč! In zato ni prav nič čudnega, če je tudi njun novi dom pravzaprav nekakšno svetišče vzajemne in najgloblje inspiracije – fotografije. In to tako po zasnovi prostorov kot tudi po notranji opremi ter dekoraciji. In ko sem stopila v njuno novo (delovno) stanovanje, je bila moja prva misel prav ta – tu bivajo fotografi!

Stanovanje v slogu loftov

Ko sta se odločila za zahtevno prenovo zapuščene mansarde v središču Kranja, so ju vodile prav posebne želje in zahteve po popolnem delovnem prostoru, kjer bi se dalo tudi udobno prebivati. Skratka nekakšen, predvsem delovni loft z vsem potrebnim udobjem za prijetno bivanje, tudi kadar delo ni v prvem planu. No, in prav zato, ker je delo za Arneja in Katjo na prvem mestu, se je moral bivalni del pač temu prilagoditi. In kot pravi Arne: »Odločila sva se za arhitekta Katarino Štok in Marka Pretnarja iz arhitekturnega biroja ŠTOK + PRETNAR, s katerima se poznava še iz prejšnjih delovno-prijateljskih navez in sta najine želje in potrebe več kot razumela, saj tudi onadva živita in delata na zelo podoben način kot midva. In v skladu s tem sta nama zasnovala resnično delovno domovanje, ki sva si ga že dolgo želela.« Katja pa doda: »Pred prenovo sva imela nekaj idej, kako oblikovati prostore in zdele so se nama kar dobre, a onadva sta jih popolnoma spremenila in naredila skoraj povsem drugačno zasnovo. Še dobro, da naju nista poslušala, saj šele sedaj, ko je konec, vidiva, koliko boljši in utemeljen je bil njun načrt.«

Funkcionalnost in svetloba

Osnovna ideja arhitektov je torej bila, da se prostor razdeli na dva funkcionalna dela; na (pol)javni prostor s pisarnami, arhivom in predvsem z velikim fotografskim studiem ter seveda na manjši del za bivanje. Pri izbiri izvajalcev in gradbenih materialov Arne in Katja nista ničesar prepustila naključju. Kot Arne velikokrat rad poudari: »Fotografskega studia ne bova uporabljala zgolj za fotografiranje, pač pa tudi za foto tečaje, delavnice in predavanja s projekcijami. In v takih prostorih je največji problem svetloba. A mogoče ne tako, kot si predstavlja večina ljudi. Veliko naravne svetlobe, ki je midva imava res ogromno, je pomembna predvsem za dobro počutje in vzdušje, vendar fotograf za svoje delo zares potrebuje čim večjo temo. Paradoks, a tako pač je. Svetlobo v fotografiji se namreč da ustvariti po svojih željah in potrebah le v zelo temnem prostoru in to s pomočjo svojih luči, bliskavic ter modifikatorjev svetlobe. Da ne govorim o predavanjih s projekcijami, ki jih izvajam po Sloveniji! Očitno večina slovenskih arhitektov še ni dojela, da je dobra zatemnitev bistvena in žal je v večini predavalnic, kjer sem predaval, običajno svetlo kot v operacijski dvorani ali pa nizko sonce na platnu popolnoma presvetli projekcijo. Katastrofa.«

Arne in Katja imata rada svetle prostore, za delo pa potrebujeta popolno temo, prav zato sta se odločila za veliko oken, tako v fotografskem studiu kot v mansardi, a imajo vsa okna možnost popolne zatemnitve z zunanjimi senčili, tudi izjemno velika panoramska okna podjetja Satler. V fotografskem studiu sta prav tako dve veliki okni istega proizvajalca in štiri strešna okna proizvajalca Velux, ki so zaradi skoraj petmetrske višine stropa v studiu za odpiranje in popolno zatemnjevanje, seveda, tudi električno krmiljena. Fotografski studio je lahko torej svetel prostor ali pa črna luknja, a ne glede na to, kakšna svetloba razsvetli prostor, se zaradi belih sten ne obarva. Za marsikoga nepomemben podatek, a odboj svetlobe od barvitih sten je lahko za fotografe kar velika težava. Prav zato sta Arne in Katja izbrala Jupol Classic. »Le v kopalnici in toaletnem prostoru sva si dovolila malo več barvitosti, zato smo stene obarvali v pastelno zeleni in bež barvi,« nam zaupa Katja. Prenova mansarde ima tudi svoje specifičnosti in ena izmed njih je zagotovo v špico zašiljen strop, ki je v domu fotografov ostal nespremenjen. V večini prostorov je namreč vidno veliko leseno ostrešje, ki ga je bilo treba prav tako zaščititi in odločili so se za Jubin, nevtralen premaz za les na vodni osnovi podjetja JUB.

Nova cona udobja

A prenova se ni začela z izborom barv in materialov. Na samem začetku je bila potrebna še cela vrsta drugih del, saj je bila hiša zgrajena pred kar nekaj desetletji, ko so bili standardi gradnje še zelo drugačni. Bilo je veliko gradbenih del, predvsem pa so zamenjali celotno ostrešje s kritino in frčadami. To je bila tudi odlična priložnost za nadgradnjo toplotne izolacije, ki jo je priskrbelo podjetje Knauf Insulation. Ker je stanovanje podstrešno, so se odločili, da debeline izolacijskega materiala ne bodo položili glede na najvišje veljavne standarde, pač pa raje še nekaj centimetrov več. In kakor je rekel Arne: »Od viška ne boli glava, še posebej ne pri izolaciji, saj sva v prejšnjem delovnem prostoru cela poletja delala pri prižgani klimi. Verjamem, da tega zdaj ne bo, če pa že, pa pričakujem, da bo teh klimatiziranih dni bistveno manj.«

Ker je bilo stanovanje na začetku le en sam velik prostor in je bilo treba postaviti predelne stene, je bila odločitev enostavna. Plošče Farmacell namreč. Predvsem zato, ker imajo bistveno večjo trdnost od drugih plošč na tržišču, pa tudi zato, ker bolje izolirajo temperaturo in zvok. Prav trdnost je igrala pomembno vlogo pri izbiri, saj sta fotografa skupaj z arhitekti po stenah predvidela fotografije neobičajno velikih formatov, ki so seveda tudi precej težke in je tlačna in upogibna trdnost sten zelo pomembna.

Bivalni del v mansardi je s fotografskim studiem povezan z galerijo in stopniščem s knjižnimi policami in omarami za shranjevanje fotografske opreme. Za večino mizarskih del in izdelavo stopnišč je poskrbelo Mizarstvo Kunc, ki je še posebej specializirano za izdelavo stopnic in stopnišč.

A na srečo (kot seveda pravita Arne in Katja …) so gradbena in izvedbena dela zdaj že zgodovina …

Zaokroženo

Projekt Prenova mansarde v objektivu Arneja Hodaliča je torej končan, a tik pred koncem naj se vrnem na začetek. Kot mi pove Arne: »Na tem mestu je zagotovo treba tudi poudariti, da nama je bilo v veselje sodelovati pri projektu, kjer se spletejo nove prijateljske in poslovne vezi. Glavna urednica revije, Liljana Vogrinec, nama je priskočila na pomoč pri izbiri nekaterih proizvajalcev in izvajalcev, ki so se tudi sami videli in verjeli v projekt, ki je bil takrat še v oblakih. Na moji poti sem vedno najbolj pozdravljal dogovore, kjer na koncu vsi odkorakamo zadovoljni in tako sva podjetjem v zameno za njihovo prijaznejšo ceno ponudila fotografije.« Arne in Katja sta namreč celoten projekt prenove mansarde in fotografskega studia vestno vizualno dokumentirala in tako pokazala potek prenove prav v vseh fazah, kar si lahko ogledate na spletni strani www.agencijalotos.net in na FB strani revije Moja HIŠA Moj DOM.

In sedanjost? Dela so končana, računalniki so v pisarni, fotografije izobešene po stenah, fotografska oprema je v studiu in zdaj Arneju in Katji ne ostane prav nič drugega, kot da vzklikneta starodavni stavek iz olimpijske Grčije, ki ga slišimo vsake štiri leta: »Let the games begin! / Naj se igre začnejo! «

6.684 zn.

ARHITEKTI

V prenovi mansarde in stanovanja fotografov Arneja Hodaliča in Katje Bidovec sta ključno vlogo odigrala

arhitekta Katarina Štok in Marko Pretnar iz arhitekturnega biroja ŠTOK + PRETNAR. Poglejmo, kaj je bilo njuno vodilo v projektu.

 

Kakšna so bila osnovna izhodišča snovanja prenove objekta?

 

Iz obstoječega malega stanovanja v večjem delu spodnje etaže duplexa in gradbeno nedokončane ter dotrajane mansarde je bilo treba narediti stanovanje za dva s fotografskim studiem in drugimi prostori, vezanimi na delo fotografov. Kot je na žalost pogosto pri samograditeljskih objektih, je bilo stanje objekta zelo pomanjkljivo. Drugi problem je izhajal iz značilnosti slovenskega grajenega prostora – mansarde, ki imajo praviloma nizke kolenčne zidove, kar za seboj potegne zelo slab izkoristek tlorisne površine ter slabši bivalni standard. Glede na potencial obstoječe situacije ter velike prostorske potrebe smo želeli zasnovati stanovanje v slogu loftov, kakršne vidimo v tujini: vidna strešna konstrukcija, veliki odprti prostori, ki se pretakajo drug v drugega, dobra osvetljenost. Pri prostorski zasnovi smo se zato najprej osredotočili na to, kako obe etaži programsko smiselno povezati med seboj s krožno potjo, brez slepih rokavov. Sledilo je vprašanje, kako ohraniti obstoječo leseno strešno konstrukcijo, a jo predelati na tak način, da bo omogočila kakovosten sodoben način bivanja, s potrebnimi stojnimi višinami v vseh pomembnejših prostorih ter umestitev novih okenskih odprtin ter balkona na pozicije, ki nudijo čudovite poglede na okoliške hribe in gore. Večji del finančnih sredstev je tako šel v elemente, ki se jih na neki način sploh ne vidi, hkrati pa so bistveni. In to ne le v gradbeno-tehničnem smislu, saj nam brez njih ne bi uspelo dobiti takšnega prostora, kot ga lahko vidimo danes. Kot arhitekta se morava skozi razvoj projektov znati odločati, kaj so prioritete. Finančna sredstva so vedno omejena in najina naloga je, da v dialogu z naročnikom pridemo do ugotovitev, kakšna je hierarhija želja oz. da trdno stojiva za najinim strokovnim stališčem glede tega, kaj je (v življenju) res pomembno. In pomembno je tisto, kar ostane. Kuhinjo ali kavč lahko zamenjaš že čez nekaj let, če se ti zdi to smiselno. Zasnova prostorov in konstrukcije pa ostane »za vedno«. Torej se je treba znati osredotočiti na pomembne zadeve in jih reševati v skladu z danimi finančnimi zmožnostmi.

 

Dosegli ste zadržan značaj interierja, ki kar kliče po osebni noti obeh udeležencev. Vam je narava njunega poklica bila izziv?

Vsekakor. Ne zgodi se ravno pogosto, da bi bili najini naročniki fotografi ali umetniki, čeprav se precej ukvarjava tudi s prostorsko postavitvijo in oblikovanjem razstav za muzeje in galerije. Pri najinem delu se poskušava vedno vživeti v vlogo naročnika. Razumeti morava njegove potrebe, želje, stremljenja, morebiti tudi omejitve. Ne nazadnje seveda tudi finančne. Iz vsega tega črpava navdih za snovanje projektov. Če je nekdo že sam poln vsebine, mu je treba omogočiti »le« pravo lupino, v kateri bo ta vsebina še bolj zacvetela. Meniva, da se moraš kot arhitekt znati umakniti. Treba je znati ohraniti neko mero skromnosti, ki se morda navzven izraža kot preprostost oblikovanja.

 

Zdi se, kot da ste pri snovanju interierja neustrašno odklanjali trende v arhitekturi in si prizadevali za drugačen in svojstven koncept bivanja. Česa niste želeli zapostaviti?

 

Nikoli ne delava kompromisov, ki bi bili vezani na bivalno kvaliteto. Čeprav se štejeva za esteta in se, kadar to projekt finančno omogoča, ukvarjava z vsakim najmanjšim detajlom, razumeva, kaj so prioritete. Če prostor ne funkcionira, tako z vidika uporabnosti kot udobnosti in kvalitete bivanja, je vsako ukvarjanje z oblikovanjem zaman. Bistvo vsakega dobrega zidanega okolja je to, da v prvi vrsti v največji možni meri izpolnjuje svojo primarno funkcijo, ki ji je namenjeno. Glede na smer, v katero se preoblikuje naša družba, postaja očitno čedalje bolj pomembno, da lahko v svojem domačem okolju izvajamo tudi dejavnost, na katero smo eksistencialno vezani. Prostor mora biti torej v prvi vrsti zasnovan funkcionalno, tako da omogoča nežen preplet dveh dejavnosti, ki sta bili morda nekoč nezdružljivi: zasebno življenje para in javno življenje dveh priznanih fotografov. Do kod je pripuščen (poslovni) obiskovalec, je odvisno od lastnikov oz. od določenega trenutka, znotraj katerega se morda spletejo vezi, ki presegajo zgolj poslovni odnos. V arhitekturi se nama zdi vedno pomembno puščati odprte opcije za nove scenarije. Fleksibilnost je ključ do dobrih rešitev. Povezava studia z dnevnimi prostori stanovanja je ena izmed takšnih rešitev, saj se iz studia po eni strani vidi, da gre v mansardi zelo očitno za drug svet, ki je namenjen zgolj družini in redkim obiskovalcem, po drugi strani pa vedno obstaja možnost, da boš tudi ti pripuščen v ta svet. Ta dvojnost dela stvari zanimive in intrigantne. ... Vezano na snovanje prostora je po pomembnosti takoj za funkcionalnostjo seveda svetloba. Čeprav se tega morda ne zavedamo dovolj, je sončna svetloba izjemnega pomena za naše zdravje in za percepcijo prostora. Vsak, ki je kdaj bival na severni strani, bo verjetno znal povedati, kako zelo je to drugače od južne orientacije. S svetlobo je povezano naše dojemanje temperature prostora in tudi naše razpoloženje. Brez radikalne predelave obstoječe strešne konstrukcije vsega tega seveda ne bi bilo.

 

 

Ker gre pri prenovi za osmišljanje tako delovne kot bivalne enote, je bil najbrž izziv toliko večji.

 

Ko smo se s Katjo in Arnejem pred dvema letoma in pol začeli pogovarjati o tej prenovi, družbeno-gospodarske razmere niso bile niti približno takšne, kakršne so danes. Veliko pogovorov smo namenili temu, ali naj bi bil studio, ki zavzema ogromen del površine, dejansko del stanovanja ali ne. V tistem času (pa morda tudi danes) ni bilo veliko fotografov, ki bi imeli studio pri sebi doma. Ali pa bi ga sploh imeli. Vmes so šla razmišljanja tudi v smer tega, da bi bil studio v ločenem objektu, veliki garaži poleg hiše, kar bi bilo sicer zaradi prenašanja vse težke opreme za delo na terenu morda bolj enostavno. Po drugi strani pa bi bilo problematično tako z vidika varnosti kot tudi povezave z drugimi prostori, potrebnimi za delo fotografov: pisarna za računalniško obdelovanje fotografij, fotografski arhiv, depo, prostori za stranke (garderoba, sanitarije). Trenutne okoliščine so lep pokazatelj tega, da je bila na koncu sprejeta prava odločitev. Danes se vidi, kako zelo je pomembno, da imamo možnost delati doma pod svojimi pogoji. Pri tem, kako se svet čedalje hitreje vrti in moraš biti kot samostojni podjetnik praktično ves čas na voljo, ker na trgu si (24/7) ali pa te ni, je izrednega pomena, da ne izgubljaš dragocenega časa s transportom in logistiko ter da se sam odločaš, kateri del svojega dneva ali tedna boš posvetil delu oz. zasebnemu življenju. Pri parih, ki delajo skupaj, je to dvoje postalo praktično neločljivo povezano.

____________

 

»Ko potujem, prebijem devetdeset odstotkov svojega časa na najbolj zakotni ulici, ki je marsikdo sploh ne bi obiskal.«

 

Katja Bidovec: fotografinja z magisterijem smeri Medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Navdušuje se nad ulično fotografijo, predvsem v državah na vzhodu. Njene fotografije na subtilen način razkrivajo enega izmed najbolj delikatnih segmentov islamske kulture – intimni svet žensk in njihove zapletene ter včasih nerazumljene vloge v družbi. V Sloveniji fotografira predvsem v studiu, največ s portretno fotografijo. Razstavljala je samostojno in sodelovala tudi pri številnih skupinskih razstavah. Za svoje delo je prejela številne nagrade: nagrado Katedre za komunikacijske študije – Hann Hardt, nagrado na velikem mednarodnem natečaju ob 100. obletnici ustanovitve NIKON-a. Skupaj s fotografom Arnejem Hodaličem že od leta 2015 soustvarjata dolgoročni projekt Vanishing Cultures. S Hodaličem sta leta 2019 prejela priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za izjemno estetsko vizualno komuniciranje znanstvenoraziskovalnega dogajanja v laboratorijih Instituta "Jožef Stefan" v publikaciji Iskanje z navdihom: ob 70. obletnici instituta.

S snemalno ekipo (režiser Erik Valenčič) je dvakrat obiskala begunska taborišča v Zahodni Sahari, kjer so snemali dokumentarni film o fotografiranju beguncev v fotografskem studiu. Film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, je na ogled od sredine leta 2020.

 

7.171. zn.

KONTAKT:

Tel: +386 (0)2 741 71 20

Mobitel: +386 (0)41 283 694

Email: info@agencijalotos.net

Slovenija, EU

Zaupajte nam vaše želje:

All rights reserved 2020 © Agencija LOTOS