Prva fotografija, ki je nastala v novem fotografskem studiu/ na fotografiji: Katja Bidovec, avtor: Arne Hodalič
KO JE DOBRO, JE LAHKO ŠE BOLJŠE
Pripravila: Liljana Vogrinec/ foto: Arne Hodalic, Katja Bidovec / objavljeno v: Moja Hiša Moj Dom Design 2020
Izjemni ljudje so vedno preprosti. Včasih surovo preprosti. Svoj uspeh – če ga sploh tretirajo kot uspeh – pripisujejo neomajni vztrajnosti in predanemu delu. Zanje je življenje sestavljeno iz nenehnih poskusov biti še boljši, čeprav so že deklarirano med najboljšimi v svetovnem merilu. Takšen je tudi Arne Hodalič.
Ponižen pred veličino, ki jo ponuja fotografski svet, v večnem spoznavanju samega sebe, predvsem pa zavzet kronist najrazličnejših družbenokritičnih tematik. Svojo fotografsko pot je začel približno trideset let nazaj in do danes je s fotoaparatom okrog vratu prepotoval že več kot sedemdeset držav sveta. Kot fotoreporter, novinar, potapljač, jamar in foto urednik revije National Geographic je bil član in organizator številnih ekspedicij – Nova Gvineja, Sudan, Kitajska, Oman, jadranje po otočjih jugovzhodne Azije … Sodeluje s pomembnejšimi slovenskimi, evropskimi in svetovnimi revijami, v katerih objavlja svoje reportaže (National Geographic, Figaro Magazine, GEO, Paris Match ipd.), in predava na treh slovenskih fakultetah in visokih šolah.
S punco Katjo (tako jo sam poimenuje, odraža pa tisto njegovo mladostno igrivost in šarmantno vitalnost) sta si v Kranju uredila mansardno stanovanje in nov foto studio. Hoteli smo biti del njune zgodbe. In smo bili.
S Katjo sta si na novo uredila dom in foto studio. Koliko je na ureditev prostorov vplivalo dejstvo, da sta oba fotografa?
S Katjo sva deloholika, vse najino življenje se vrti okrog dela. Tako je bila tudi ideja zasnove novega doma in foto studia zamišljena kot odgovor na ustvarjanje dobrih pogojev za delo. Foto studio je bil v snovanju primaren, vse ostalo v mansardi pa je nastalo kot dodatek, nadaljevanje. Zasnovo vseh prostorov sva zaupala arhitekturnemu biroju ŠTOK + PRETNAR, ki je svoje delo odlično opravil. Tudi tokrat se je potrdilo moje načelo, ki se ga držim že vse življenje: zaupaj delo tistim, ki so strokovnjaki na svojem področju, in poskušaj vedno delati z najboljšimi.
Kaj vama novi prostori omogočajo?
V studiih, ki sva jih do sedaj najemala, so bile vedno neke omejitve; ali je bil ta premajhen, prenizek, preveč oken, predrag ipd. Že kar nekaj časa sva se spogledovala z idejo, da si nekje najameva studio ali da sva z nekom v sonajemu, saj je vedno tako, da ravno za vsak dan dela, ki bi ga opravljala v studiu, po obsegu ni. Ko pa je, ga potrebuješ z vsemi rekviziti in vso možno opremo. Ves čas so bili kompromisi. Celoletni najem ni bil smiseln, za vsakič posebej pa je bil kar velik finančni zalogaj, predvsem pa je tu vedno transport svoje studijske opreme, ki ji pač najbolj zaupaš in jo poznaš. Če najemaš drag studio, nimaš časa, da se spoznavaš z opremo drugih proizvajalcev.
Z arhitektoma smo prišli do zelo dobre odločitve, da je v spodnji etaži poljavni prostor, od koder se lobi z računalniško pisarno, sobo za arhiv, manjšim skladiščnim prostorom ter sanitarijami razširi v skoraj pet metrov visok foto studio, ki bo namenjen sestankom s poslovnimi partnerji, organizirale se bodo delavnice, foto tečaji, snemanja. Zgornja etaža, ki je s studiem s stopniščem in galerijo neposredno povezana, pa je namenjena bivalnemu delu.
Kot avtorja številnih razstav sta javnosti že večkrat približala vajina popotovanja in unikaten vidik doživljanja kadrov. Iz fonda teh fotografij sta nekaterim namenila poseben prostor na stenah studia in stanovanja.
Izbor fotografij najine galerije je najprej naredila arhitektka Katarina (arhitekturni biro ŠTOK + PRETNAR, op. a.), midva s Katjo pa sva podala pripombe, na osnovi katerih je nato naredila ponovni izbor. Končni izgled je bil nato povšeči tako nama kot njej. Včasih je bolje, da izbor svojih fotografij prepustiš tudi komu drugemu, ki do njih nima tako čustvenega odnosa. Galerija fotografij je namenjena estetskemu učinku, hkrati te nagovarja z vidika prisotnosti, tam in nekje, kjer sva se s Katjo nahajala ob njihovem nastanku. Želiva jih veliko menjavati, predvidevava, da bo katera od njih zamenjana, ker jo bo nekdo kupil, ali pa jih bova zamenjala kar tako, ker si bova zaželela osvežitve.
Knjižnica zapolnjuje dobršen del foto studia. Katere knjige predstavljajo glavnino vašega čtiva?
Večino opusa v najini knjižnici predstavljajo fotografske knjige. Z nekaj bridkosti spoznavam, da imam vedno manj časa za branje leposlovja, kar je bila moja prva izbira pred leti. Zadnja leta pa je vse povezano z delom. Ko se odpravljava na neko novo lokacijo, rada vzameva v roke knjige fotografov, ki so tisto lokacijo že doživeli. Vedno je zanimivo pogledati, kako so oni videli nek prostor, in tako najdeš nove izzive in nove inspiracije. Vzorniki, h katerim se vedno znova vračava, so Alex Webb in seveda klasiki, kot so Bresson, Ernst Haas, Gianni Berengo Gardin, Robert Frank, Capa, Koudelka, Pentti Sammallahti, za studio pa Man Ray, Helmut Newton, Herb Ritts, Jeanloup Sieff, Avedon, Jan Saudek, Edward S. Curtis ... No, to je prelet le nekaterih avtorjev in spisek je predolg za ta intervju …
Zakaj so mi tiskane knjige še vedno prioritetna izbira? Ko gledam knjigo, imam pozornost usmerjeno samo v tisto, kar gledam. Na internetu je prevelika konfuzija, začneš gledat na primer akt, končaš pa pri ptičih. Zanima te en avtor, potem pa te kliki in radovednost pripeljejo do nekoga čisto tretjega. Ko v roko vzameš knjigo, ti ta da nek red, strukturiranost, možnost mirne prisotnosti.
Torej vam red in disciplina v življenju veliko pomenita?
Ogromno, zame je red osnova in pogoj za delo. Andy Warhol je morda lahko delal v neredu, v svojem kaosu je ustvarjal neverjetne stvari, sam pa potrebujem za delovni učinek red. S čistočo in redom v bivalnem prostoru sva oba s Katjo skoraj obsedena. Vse mora biti pospravljeno, očiščeno. Tako kot v fotografiji mi v delovnem okolju veliko pomenita čistoča in kadriranje, ki ju prenašam v svoje delovanje in hkrati vase.
Kaj je za vas dom?
U, zelo pomembno vprašanje. Sem nekdo, ki res ogromno potuje, torej oba s Katjo velikokrat živiva ali potujeva v takšnih razmerah, ki jih devetdeset odstotkov posameznikov ne bi preneslo, niti ne bi pristali nanje. Govorim o umazaniji, nevarnostih, boleznih … Če spiš v Indiji v hotelu, ki stane en evro na noč, je standard temu primeren. Betonska postelja in zraven sanitarna luknja. Razmere znajo biti skrajne. Seveda ne vedno. Včasih se znajdeva tudi v kakem resortu s petimi zvezdicami, kar je redkeje, se pa zgodi. Skratka, razmere v katerih bivava, so lahko porazne – spiš na vlaku, na avtobusu, v poskakujočem džipu na kakšni ozki polici za prtljago …V kontekstu najine misije, ki jo imava v okviru foto odprave, naju nič ne moti. Vse, kar se zgodi, sprejmeva kot samo po sebi umevno. Fokus je na delu, torej fotografiranju. Doma pa sva popolno nasprotje tega, hočeva imeti vse urejeno, nič narejeno na pol, vse mora delovati, če ne dela katera od luči, je cela drama. Čeprav na najinih odpravah velikokrat spiva v šotoru, želiva imeti dom lep, urejen, funkcionalen. V to sva pripravljena vlagati veliko energije. Bivanjsko ugodje, estetika, oprema, to so stvari, ki nama veliko pomenijo, za najine standarde imava vse urejeno do potankosti. Res pa je, da so standardi pri različnih ljudeh različni. Nekoč mi je en od soudeležencev foto odprave, ki je bila dokaj surova v smislu udobja na potovanju, na prvem obisku pri nama doma ves zaprepaden in skoraj očitajoče rekel: »Pa saj ti živiš buržujsko življenje!« Seveda, daleč od tega, da bi živel v razkošju, je pa v percepciji razkoraka med doživljaji, ki smo jim bili priča na štiritedenski odpravi, moj dom nanj naredil toliko večji učinek.
Tako kot sta vajena določenih rokov v fotografskih vodah, sta se z njimi srečala tudi pri projektu prenove. V tem trenutku je vajino stanovanje takšno, kot sta ga zajela na aktualnih fotografijah, ki jih premierno predstavljamo v tokratni izdaji revije. V zamiku prihajajočih tednov, mesecev imata najbrž v svojem asortimaju še kakšno vsebino, ki jo želita vključiti v ambient, pa je sedaj še nista uspela.
Tako je. Na ambientalno vključitev čaka kar nekaj vrednih predmetov častitljive starosti. Imam kipec, star 4000 let iz egipčanske grobnice, kup umetnin, ki jih je zbiral že moj oče. Vse to še čaka po škatlah, da bova našla pravi moment in čas za premislek za vključitev v bivanjsko atmosfero. Sva pa med opremo že vključila antično amforo, ki je neke vrste družinski zaklad, saj jo je že pred mojim rojstvom oče dobil v dar.
Kdaj vam ustvarjalni proces teče bolj tekoče, zjutraj ali zvečer?
Jutro je moj del dneva. Vstajam zgodaj, že okrog štirih. Kava je prvo, kar zaužijem, s svežo glavo grem za računalnik, okrog šestih začnem telovaditi. Vsako jutro eno uro posvetim razgibavanju in dvigovanju uteži. Ko to zaključim, se Katja ravno prebudi, tako da sva na nek najin eksotičen način sinhrona. Ona sicer jogo vadi zvečer, sva pa oba pristaša dobre fizične kondicije.
Po zajtrku grem nazaj za računalnik, sledijo telefoni, sestanki. Med eno in drugo grem kuhat, kar izjemno rad počnem. Za kuho si vzamem čas in je zame neke vrste zen in oddih od dnevnih obveznosti. Sledi čas za kratko siesto. Običajno se potem vračava nazaj v pisarno, če nama čas dopušča, pa skočiva na kolo, sprehod. Tudi ob vikendih imava doma popolnoma enak urnik. Med šesto in deveto uro zaključiva z delom.
Vsi si predstavljajo, da fotografi nenehno fotografiramo. Tega je več na potovanju ali na nekem konkretnem projektu, doma pa je vedno veliko dela tudi za računalnikom. Po vsakem projektu namreč sledijo premislek o končnem izboru fotografij, dolgotrajna računalniška obdelava, koordinacija z uredniki in tiskarnami, montaža videov ipd. To vedno vzame veliko časa.
Imate za domače športne aktivnosti namenjen kakšen poseben prostor?
V bistvu mi je najljubša dnevna soba, za razgibavanje pa je foto studio vseeno boljši, saj rabim več prostora. Tam želim namestiti tudi kakšno boksarsko vrečo, takšno rabljeno, staro, usnjeno, s patino uporabnikovih naporov.
Vaš odnos do spanja?
Ne morem si privoščiti, da ne bi bil naspan. To bi pomenilo, da čez dan nisem tako produktiven, kot pričakujem od sebe. Zato časa, namenjenega za spanje, ne zlorabljam. Spat grem med deseto in enajsto uro, kar mi zagotovi okoli šest ur spanja, to mi zadostuje. Tudi pri spanju želim vzdrževati red.
Kaj počnete, da si napolnite baterije? Kolikor vas poznam, se zdi, kot da se vam nikoli ne izpraznijo.
Pravzaprav skoraj nikoli. Da bi jih pa čim hitreje napolnil, si privoščim kakšen umik s kolesom, ki mi zelo veliko pomeni. Rad se odpravim na krajše ture, nekje uro in pol v dolžini 40 kilometrov z ne prehudimi višinskimi vzponi. Tudi hoja v hribe, mogoče bolje rečeno hribčke, je med prioritetami, to greva s Katjo skupaj. Proti Karavankam se vzpenja nabor krasnih strmin, izbirava takšne rekreativne, na Jošta pa Velika in Mala Poljana,Tolsti vrh na primer. Dve uri hoda je optimalna zbira. Raje se odločava za krajše umike, kar pomeni, da lahko še isti dan spet kaj postoriva za računalnikom. Skratka, organizacija časa je podrejena centralni bazi – delu. Vse, kar to delovno učinkovitost podpira, dopuščava.
Namenite veliko časa gledanju televizij?
Zelo malo. S Katjo pogledava kakšen dokumentarec, tudi film. Včasih sem bil navezan na dnevnik ob sedmih. Če sem bil kje npr. s kolesom, sem si nastavil tempo tako, da sem bil do sedmih doma. Nisem hotel zamuditi. Danes poročil praktično ne gledam več. Domov pa hitim vse prej kot zaradi tega. : -)[A1]
Česa doma ne želite pogrešati?
Optični kabel in najhitrejši paket za internet ter računalniki so zame bistveni. Skratka, delujoča tehnična oprema. Kar pa se tiče bivalnega dela, sta mi najpomembnejša hladilnik in shramba. Ni nujno, da sta čisto polna. Tudi če je česa malo, bom iz tistega nekaj ustvaril. V kuhi sem zelo praktičen, vzdržen, če se lahko tako izrazim. Uporabim namreč vse stvari, ki bi jih nekdo vrgel vstran. Zbiram star kruh, ki ga narežem na koščke in shranim v zmrzovalniku. Iz njega naredim kruhove cmoke po receptu moje mame, ki jih je znala odlično pripraviti. Iz zelenjavnih olupkov in neuporabnih delov zelenjave, npr. zelenega listja pri poru, čebuli ali korenju, pa skuham čisti bujon za zalivanje glavnih jedi.
Kje najdete največ navdiha v življenju?
V fotografiranju. Sem pa vedno počel tisto, kar sem čutil. To mi je oče položil v zibko, saj je ravno to bilo bistvo njegove vzgoje: »Delaj izključno samo tisto, kar te zares veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati.« Njegova je tudi tista: »Najprej skoči v vodo, potem pa se boš že še naučil plavati.« A pustiva to za katero drugo priložnost. Posledično sem dobil dobre temelje za trikratno menjavo poklica. Doštudiral sem biologijo, kar je bila v osnovi napaka, čeprav sem imel to srečo, da sem pridobljeno znanje velikokrat uspešno unovčil pri foto projektih. Zatem sem se podal v jadralne vode, s čarterskimi najemi sem utiral pionirsko pot tej čudoviti dejavnosti na Jadranu. Tudi to je kmalu zašlo v rutino in me je začelo dolgočasiti. Odkar delam fotografijo, zadnjih trideset let, rutine ni. To je najlepši poklic na svetu. Ko delam z arheologi, sem en dan arheolog, drug dan potapljač, pa zdravnik … Odkrivaš vidike specializacij na en svoj način, kar mi daje ustvarjalno svobodo.
Kaj je vaša največja poklicna želja?
Želim si, da bi imel toliko denarja, da bi si lahko lahkotneje izbiral projekte in poti. Zanimajo me pozabljene zgodbe, ki morda na splošno nikogar ne zanimajo. Produkcija tega zna biti draga, nedostopna. Recimo, realizacija bi zahtevala dvomesečni najem džipa, posebno opremo itd. Ko se takšne zgodbe ustvarijo, pa so še kako zanimive. Če bi danes izbral smer študija, bi to bila umetnostna zgodovina, arheologija, morda primerjalna književnost, vsekakor pa nekaj v tesni povezavi s humanistiko, vse z namenom, da bi si povečal splošno razgledanost, za katero menim, da je imamo vedno premalo. Vedno sem si želel biti tudi astronavt. Prepričan sem, da če bi si to želel dovolj zgodaj, bi to tudi realiziral. Ne verjamem v spiritualnost, nadnaravnost. Verjamem pa v moč želje. Kar si zares želiš, se bo tudi zgodilo. Meni se je uresničilo vse, kar sem si zares želel, ampak zgodilo se ni zaradi neke višje sile, pač pa zaradi dela in energije, ki sem ju vložil v to željo. Če si nekaj res želiš, potem ti nič ni problem narediti …
Imate kakšno skrito željo, za katero bi se odločili, če ne bi bilo omejitev v času, prostoru in materiji?
Kot sem že rekel, so vse moje skrite želje povezane s fotografijo in so v veliki meri že izpolnjene. Če pa bi moral izbrati tudi kaj drugega? Polet v vesolje ali pa nekaj mesecev na leto preživeti v potapljaškem centru v Indoneziji. Živel bi na plaži, se potapljal, fotografiral pod vodo, oskrboval potapljače, jedel ribe …
Kaj ste razvili do maksimuma?
To, da verjamem, da z veliko željo in vztrajnostjo lahko dosežeš tisto, kar si želiš.
Kaj je trenutno v vajinem delovnem fokusu?
Zaradi korone so odpadla vsa načrtovana potovanja, načrtovala sva Uzbekistan in Kazahstan. Trenutno je v teku še projekt na Inštitutu Jožef Štefan, pravkar smo podpisali pogodbo z res velikim naročnikom, kjer so bili navdušeni nad najinim pristopom, ki so ga opazili pri projektu na Štefanu. Več o tem bom lahko povedal, ko bo projekt končan. Za National Geographic Slovenija imava odprtih več projektov. Se je pa z uresničitvijo lastnega foto studia sedaj odprla možnost za več studijskega dela. Lahko bova organizirala več snemanj, delavnic, foto tečajev.
So načrtovane še kakšne posebne odprave?
Šrilanka, Kuba, Slovenija – to je trojček destinacij, kamor bova takoj, ko bo situacija dopuščala, peljala fotografske navdušence na fotodelavnice, ki jih organizira specializirana turistična agencija z Danske. Na Kubo in Šrilanko sva že vodila, program za Slovenijo pa je tudi že potrjen, pričetek je v aprilu 2021. Na teh delavnicah se s Katjo zelo lepo dopolnjujeva. Ona je vrhunska fotografinja in moje znanje ter izkušnje nadgradi s tehnično spretnostjo. Znajde se v menijih različnih fotoaparatov, je mojstrica Photoshopa, ki ga na teh potovanjih tudi uči v večernih seansah s projekcijami, kadar jaz ne predavam tehničnega aspekta fotografije. Jaz sem zapriseženi nikonovec in tehnično manevriram v okviru te znamke. Pri vseh ekspedicijah pa je pogoj, da tečajnike peljeva le tja, kjer sem/sva že bila. Le tako jim lahko ponudiva neprecenljivo izkušnjo.
Poslovna filozofija, pogoj za uspeh?
Recept za uspeh je zagotovo perfekcionizem, nepopustljivost do samega sebe, brez bližnjic, ker jih ni. V delovnem procesu ne popuščam in nikoli nisem povsem zadovoljen z narejenim. Ko je dobro, je lahko še boljše. V tem vidim gonilo uspeha.
Izpostavljen tekst:
Samega sebe ne doživljam kot uspešnega v poslovnem smislu. Za kaj takega bi moralo biti marsikaj drugače. Če bi si lahko privoščil projekte, ki so sedaj cenovno nedosegljivi, bi to zame bil uspeh.
Na uspeh gledamo različno. Kaj sploh je uspeh? Če pogledam z vidika, da me zaradi fotografije zelo veliko ljudi pozna in sem prepoznaven zaradi kakovosti le-te, potem lahko rečem, da sem uspel.
